Sledi, ki se ne dajo izbrisati

Tišina ima svoje plasti. Nekatere so mehke, druge težke. Barve se spuščajo počasi, kot misli, ki jim končno dovolimo, da odidejo. Kar je temno, ne zahteva razlage. Kar je svetlo, ne išče potrditve. Vmes ostajajo sledi. Ne kot rane, temveč kot spomin na pot. Slika ne kliče pozornosti. Ona jo umirja. Vabi k postanku, k dihu, k tihemu sprejemanju vsega, kar je bilo in vsega, kar še prihaja.

Ime: Sledi, ki se ne dajo izbrisati