Tišina, ki še diha

Slika ne pripoveduje o prostoru, temveč o stanju. V toplih zemeljskih tonih se nalagajo sledi časa, spominov in tišine, ki ni prazna. Mehki prehodi med barvami ustvarjajo občutek notranje pokrajine, kjer se preteklost in slutnja srečata brez jasnih meja. Svetlejši odtenki le namignejo na svetlobo – ne kot odgovor, temveč kot tih odmev. To je trenutek ustavitve, ko barva govori namesto besed.