Sredi vrtinca tišine

V tej sliki ni miru, a tudi nemira ne. Je gibanje, ki ne beži in ne lovi, samo je. Poteze se vrtinčijo kot spomini, ki nimajo več ostrih robov, le še toplino barve in težo občutka. Rjavi in zlatorumeni toni so kot zemlja, ki se premešča sama s seboj, vijolični šepetajo o nečem notranjem, neizrečenem. V središču se vse steka in hkrati razpira. Kot dih, ko vdihneš, se svet zbere, ko izdihneš, se razlije. Ni začetka in ni konca,  le tok, ki nosi sledove vsega, kar je bilo, in prostora za tisto, kar šele prihaja. To je slika trenutka, ko se človek ne upira več gibanju življenja. Ko dovoli, da ga vrtinec ne razbije, ampak preoblikuje. In prav tam, v tem navideznem kaosu, se rodi tišina, globoka, topla in resnična.

Ime: Sredi vrtinca tišine