Tudi ti si Angel
Na tej fotografiji ne stojimo le skupaj. Tu stojimo v krogu svetlobe. Otroci, ki jim pravimo posebni, a v resnici so preprosto čisti. Njihov pogled ne pozna mask. Njihov nasmeh ne pozna pogojev.
V svetu, ki hiti, oni hodijo. V svetu, ki meri, oni čutijo. V svetu, ki pozablja, oni spominjajo.
V njih je nekaj prvinskega, nekaj, kar smo nekoč vsi imeli, pa smo z leti odložili med skrbi, strahove in pričakovanja.
Ko sem jim podaril knjigo Tudi ti si Angel, nisem podaril le besed. Podaril sem zahvalo.
Zahvalo za njihovo iskrenost. Za objem, ki zdravi. Za pogled, ki vidi človeka, ne pomanjkljivosti. Morda svet misli, da oni potrebujejo pomoč. A resnica je tišja.
Svet potrebuje njih. Ker so angeli, ki nas učijo, da je srce dovolj.
Angeli med nami
Ko stojim med njimi, vem, da stojim bližje nebu.Njihove roke so majhne, a nosijo velike svetove. Njihove poti niso vedno lahke, a njihova srca so večja od vsake ovire.
Mi odrasli smo se naučili skrivati solze, skrivati strah, skrivati nežnost. Oni ne skrivajo ničesar. In prav zato so svobodni. V njih ni pretvarjanja. Ni tekmovanja. Ni dokazovanja. Je le čista prisotnost.
Ko sem jim podaril knjigo z naslovom Tudi ti si Angel, sem vedel, da naslov ne govori o pravljici. Govori o njih. O otrocih, ki nas učijo potrpežljivosti. Ki nas učijo drugačnosti brez sramu. Ki nas učijo, da vrednost človeka ni v tem, koliko zmore, temveč koliko ljubi. Če bi svet znal gledati tako kot oni, bi bilo manj hrupa in več miru. Manj sodb in več objemov.
Zato danes ne pišem o otrocih s posebnimi potrebami. Pišem o posebnih dušah. O angelih, ki so prišli med nas, da bi nas spomnili, kdo smo bili, preden smo pozabili.
In morda bomo nekega dne razumeli — da niso oni drugačni od sveta, temveč je svet tisti, ki mora postati bolj podoben njim.
