Žamet časa

Slika govori tiho, skoraj šepetaje. Barve se ne razkazujejo, temveč se mehko prelivajo in ustvarjajo občutek globine ter miru. V njej je žlahtnost časa, sloji trenutkov, ki so se usedli drug na drugega in obstali v nežni harmoniji.

Površina slike deluje čutno, skoraj kot žamet. Ne išče pozornosti, temveč vabi k bližini in dotiku. Je prisotna brez hrupa, močna brez ostrine, kot spomin, ki z leti postane mehkejši, a nikoli ne izgine.