Tokovi, ki se spominjajo

Na tem platnu se barve ne srečujejo, one se spominjajo druga druge.
Valovi potez tečejo kot čas, ki ni ravna črta, temveč zavoj, vrnitev, dotik preteklosti in slutnja prihodnjega hkrati. Navpične sledi so kot dež spomina: počasi polzijo navzdol, brišejo meje in puščajo za sabo resnico, ki ni čista, a je iskrena. V globinah modrine se skriva tišina, v prebliskih rdeče in rumene pa utrip, dokaz, da tudi v nemiru obstaja red. To ni kaos, temveč pogovor. Med plastmi. Med občutki. Med tistim, kar se je zgodilo, in tem, kar še ni dobilo imena.

Slika ne zahteva razlage. Dovoli le, da jo spremljaš.

In če ji prisluhneš dovolj dolgo, boš zaslišal njen tok, tisti, ki teče tudi skozi nas.