Dantejev pekel IX– Središče brez glasu

To ni več krog. To je jedro. Tu ogenj ne gori več navzven, ampak navznoter. Barve so zatemnjene, kot da so se same utrudile od kričanja. Črna ni kazen, temveč zgoščen spomin vsega, kar je padalo skozi prejšnje kroge. Oranžna in rumena sta le še oddaljen odmev nekdanjega ognja, ujeta v gube, kot besede, ki jih nihče več ne izreče. V središču ni pošasti. Je teža. Teža spoznanja, da je pekel na koncu tih. Da ni več upora, ne krikov, ne bega. Le obstoj, strnjen v gosto temo, ki ne muči, temveč zadrži. Tukaj duša ne gori, tukaj miruje, ujeta sama vase. Če so bili prejšnji krogi potovanje, je ta postanek. Če je bil pekel hrup, je to njegov izdih.