Dantejev pekel I

Dantejev pekel ni upodobitev kraja, temveč stanje. Barve se prelivajo kot misli, ki nimajo izhoda, in sledovi ognja govorijo o notranjih bojih, ki ne potrebujejo imen. To je eden od krogov, kjer ni sodbe, temveč soočenje – s samim seboj. Slika ne išče odgovora, ampak tišino po vprašanju, ki ostane.